Paratuberkuloza je nalezljiva kronična bolezen črevesja prežvekovalcev, ki jo karakterizira progresivna driska, hujšanje in pogin. Bolezen povzroča bakterija Mycobacterium avium paratuberculosis, ki je precej odporna na zunanje vplive, na pašniku preživi lahko več kot eno leto.Prenaša se po fekalno-oralni poti (izloča se skupaj z iztrebki obolelih živali, zdrave pa se okužijo, če bakterijo zaužijejo, bodisi s kontaminirano vodo ali krmo). Okužijo se ponavadi že teleta kmalu po rojstvu, saj se odpornost s starostjo povečuje. Bakterija se naseli v črevesni sluznici in povzroča kronično vnetje z zadebelitvijo črevesne stene. Bolezen napreduje počasi (traja od nekaj mesecev do nekaj let). Najprej se pojavi intermitentna gosta driska, ki je sčasoma vse hujša. Pojavijo se hujšanje, bledenje dlake in edemi ventralnih delov telesa zaradi izgube beljakovin ter anemija. Živali shirajo in poginejo, največkrat v starosti 2 do 6 let.
Prikaži več Paratuberkuloza je nalezljiva kronična bolezen črevesja prežvekovalcev, ki jo karakterizira progresivna driska, hujšanje in pogin. Okužbo so odkrili pri divjih prežvekovalcih ter vsejedih in mesojedih živalih, kot so divji zajci, lisice, podlasice, prašiči in nečloveški primati. Bolezen se pojavlja po vsem svetu, največjo pojavnost pa beležijo prav pri govedu (kravah molznicah). Mycobacterium avium subspecies paratuberculosis (MAP) se v velikem številu izloča z blatom okuženih živali, v manjši količini pa z njihovim kolostrumom in mlekom. Mycobacterium je odporen na okoljske dejavnike in lahko na paši preživi do 1 leta, v vodi in zemlji tudi dlje. Okužba se običajno prenaša po fekalno-oralni poti. Do okužbe pride v zgodnjem življenju, pogosto kmalu po rojstvu vendar se klinični znaki redko razvijejo preden so živali spolno zrele. Napredovanje v klinično bolezen poteka počasi. Okužba se prenaša z zaužitjem patogena ob sesanju kontaminiranih seskov, uživanju odpadnega mleka, krme ali vode, okužene z MAP, ali lizanjem in negovanjem v onesnaženem okolju. Po zaužitju patogen v spodnjem delu tankega črevesa okuži bele krvničke prebavil in povezane bezgavke. Mikroorganizem sčasoma povzroči kronično vnetje prebavnega trakta, ki moti vnos hranil, kar vodi do driske in hujšanja. Da se simptomi razvijejo lahko traja nekaj mesecev ali let, običajno pa se pokažejo vzporedno z upadom celično posredovane imunosti, zvišanjem serumskih protiteles in prisotnostjo bakterij v krvi. Izločanje okuženega blata se začne že preden se pokažejo klinični znaki. Živali so v tej »tihi« fazi okužbe pomemben vir prenosa okužbe. Na voljo je veliko različnih komercialno dostopnih testov za paratuberkulozo. Trenutno pa je PCR primarna metoda, ki se uporablja za diagnozo. Z združevanjem fekalnih vzorcev (npr. pet vzorcev na vzorčno enoto) ali gnoja z območij, kjer se govedo meša, je mogoče ugotoviti stanje okužbe črede, kljub določenemu zmanjšanju občutljivosti testa. Komercialni kompleti PCR so enako občutljivi kot druge metode ter veliko hitrejši in cenejši. Trenutno še ni efektivne metode za zdravljenje okužbe s paratuberkulozo. Za nadzor in preventivo sta potrebni dobra praksa upravljanja črede in higiena, katerih cilj je omejiti izpostavljenost mladih živali patogenu. Najučinkovitejša preventiva pred okužbo je, da telitve potekajo v ločenih predelih hleva, da se teleta krav molznic takoj po telitvi odstrani od matere in hrani s kolostrumom, ki je ali pasteriziran ali pa izvira od živali, ki je preverjeno negativna. Namesto odpadnega mleka se priporoča uporaba mlečnega nadomestka, razen, če je odpadno mleko pasterizirano. Mlade živali se vzreja čim bolj ločeno od odraslih živali in njihovega gnoja do vsaj 1. leta starosti, da imajo živali čas razviti naravno imunost. Cepljenje telet, starih < 1 mesec, lahko zmanjša pojavnost bolezni, vendar ne prepreči izločanja patogenov z blatom pri obolelih živalih ali pojava novih primerov okužbe v čredi. Cepljenje ne odpravi potrebe po dobrem upravljanju črede in higieni. Prikaži manj