Pri reji goveda se v ozračje sprosti precej amonijaka

Letni izpusti amonijaka so se v kmetijstvu v Sloveniji od leta 1990 do leta 2020 zmanjšali iz 21.854 na 16.852 ton ali za 22,9 %. Zmanjšanje izpustov je bilo značilno tudi za obdobje po letu 2005 (–7,4 %), ki je izhodiščno leto za nove zaveze Slovenije na področju izpustov amonijaka. Kmetijski sektor v Sloveniji prispeva večino izpustov amonijaka, in sicer kar 92,8 %. Glavnina amonijaka se sprošča med gnojenjem z živinskimi gnojili, tudi med pašo (46,5 %), nato sledijo izpusti iz hlevov (30,9 %), izpusti med skladiščenjem živinskih gnojil (13,4 %) ter izpusti, ki izvirajo iz uporabe mineralnih gnojil za gnojenje (9,0 %). Zaradi neučinkovitega izkoriščanja beljakovin in zaradi velikega obsega reje goved, prispeva govedoreja največji delež vseh izpustov v kmetijstvu. Izpusti so 15 % pod mejo sprejetih mednarodnih obveznosti, ki je 20 tisoč ton letno. V Sloveniji smo dosegli cilj, ki ga je za leto 2020 določila NEC direktiva, ki je zmanjšanje za 1 % glede na leto 2005.

Slika 1: Struktura izpustov amonijaka v slovenskem kmetijstvu leta 2018 (Verbič, 2020)

Slika 2: Zmanjšanje izpustov amonijaka po virih (Verbič, 2022)

Zdravstveni in okoljski vidik izpustov amonijaka

V velikih koncentracijah amonijak neposredno škoduje zdravju in počutju ljudi in domačih živali. Poleg tega se kot sol prenaša na velike razdalje in je izvor drobnih prašnih delcev, ki povzročajo bolezni dihal. Precej škode povzroča tudi okolju. Prispeva h kislemu dežju in zakisljevanju prsti. Z amonijakom se odlaga dušik v naravne ekosisteme in jih s tem spreminja. V velikih koncentracijah je tudi neposredno strupen za rastline.

Izgube amonijaka v zrak povzročajo precejšnjo gospodarsko škodo V kmetijstvu izgubimo približno 35 % vsega dušika, ki ga izločijo rejne živali, in približno 5 % dušika iz mineralnih gnojil. Na podlagi teh izgub ocenjujemo, da letno izgubimo približno 10 milijonov evrov vrednosti dušika v obliki amonijaka. Izgubam tega dušika se ne moremo v celoti izogniti, lahko pa jih zmanjšamo.

Obveznosti Slovenije pri zmanjšanju izpustov amonijaka

Nova Direktiva NEC (Direktiva 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta) uvaja ukrepe za zmanjšanje izpustov nekaterih onesnaževal zraka v Evropi. V tej direktivi je poudarjeno, da onesnaženost zraka še vedno predstavlja glavni okoljski problem, povezan z zdravstvenimi težavami in prezgodnjo smrtnostjo v Evropi, ter da vpliva tudi na naravno okolje. Slovenija mora v skladu z novo Direktivo NEC doseči naslednje cilje za zmanjšanje izpustov amonijaka:

· Leta 2020 so morali biti izpusti amonijaka najmanj 1 % nižji od izpustov iz leta 2005.

· Do leta 2030 je potrebno postopno zmanjševati izpuste do ravni, ki bo najmanj 15 % nižja od izpustov v letu 2005.

Ker več kot 90 % izpustov amonijaka izvira iz kmetijstva, bo ključno za izpolnjevanje teh ciljev uspešno zmanjševanje izpustov v kmetovanju. V zadnjih letih je Slovenija že dosegla zmanjšanje izpustov v kmetijstvu, saj so ti izpusti približno 5 % pod ravni iz leta 2005. Vendar pa bo za dosego ciljev za leto 2030, tj. 15 % pod ravnjo iz leta 2005, potrebno uvesti dodatne ukrepe in spremembe v kmetijski praksi.

S tem se bo prispevalo k izboljšanju kakovosti zraka in zmanjšanju negativnih vplivov onesnaženega zraka na okolje in zdravje prebivalcev v Sloveniji in širše v Evropi.

Na tej spletni strani si lahko ogledate, koliko amonijaka izpustite v zrak na vaši kmetiji

Na tej spletni strani najdete ocene o izpustih amonijaka na vaši kmetiji. Prikazani so le izpusti zaradi reje goveje živine. Izpusti pri reji drugih vrst domačih živali, izpusti zaradi gnojenja z mineralnimi gnojili in izpusti zaradi gojenja metuljnic niso prikazani. Zaradi preglednosti so podane izgube dušika iz hlevov, na paši, med skladiščenjem živinskih gnojil in pri gnojenju z živinskimi gnojili in sicer posebej za krave molznice in drugo živino. Podane so tudi ocene količine N v živinskih gnojilih. Za črede v kontroli prireje mleka je bila pri oceni izpustov pri reji molznic upoštevana intenzivnost reje (mlečnost krav) ter informacije o načinih reje. Gre za informacije, ki so jih izvajalci strokovnih nalog v govedoreji zbrali z anketo ob koncu leta 2005. Če takrat teh podatkov niste posredovali ali če ste med tem spremenili način reje, lahko te podatke vnesete ali popravite v rubriki »Podatki o kmetiji«.

Možnosti za zmanjšanje izpustov amonijaka

Za zmanjšanje izpustov amonijaka je najpomembnejše preudarno ravnanje z živinskimi gnojili in dosledno upoštevanje gnojilnih načrtov. Pri tem moramo upoštevati načela kroženja dušika na kmetiji. Količine dušika v gnojilih moramo količinsko in časovno prilagoditi potrebam rastlin, količine beljakovin v obrokih za domačih živali pa njihovim potrebam. V govedoreji imamo naslednje možnosti:

Reja goved
Sproščanje amonijaka je pri pašnih živalih manjše kot v hlevski reji. Če je mogoče, povečajmo delež živali na paši in podaljšajmo dolžino pašne sezone. Osnovni ukrep za zmanjševanje sproščanja amonijaka v hlevih je vzdrževanje čistoče. Kolikor je le mogoče zmanjšajmo površine vlažnih, z gnojem ali gnojevko onesnaženih tal. Poskrbimo za sprotno odstranjevanje gnoja, gnojevke in gnojnice iz hlevov.

Krmljenje goved
Obroke za govedo uskladimo tako, da je količina v vampu razgradljivih beljakovin prilagojena razpoložljivi energiji za sintezo mikrobnih beljakovin v vampu. S tem lahko zelo zmanjšamo izločanje dušika, posredno pa tudi k manjšim izpustom amonijaka. Obroke s pašo, zeleno krmo ali travno silažo po možnosti dopolnimo s krmo, ki vsebuje veliko energije in malo beljakovin. Najprimernejša je koruzna silaža. Od omenjenega pravila lahko odstopamo na kmetijah, ki gospodarijo le na travinju in nimajo možnosti pridelati koruzne silaže ali druge energijsko bogate krme. Sestavo močne krme prilagodimo značilnostim osnovnih obrokov in potrebam živali. Ustreznost oskrbljenosti krav molznic z beljakovinami občasno preverimo na podlagi vsebnosti sečnine v mleku. Mleko naj vsebuje od 15 do 30 mg sečnine na 100 ml.

Skladiščenje živinskih gnojil
Najučinkovitejši ukrep za zmanjšanje izpustov amonijaka med skladiščenjem živinskih gnojil je pokrivanje jam za gnojevko. Pri jamah s stalnimi pokrovi se v primerjavi z odkritimi jamami izpusti zmanjšajo za 75 do 90 %. Pomagamo si lahko tudi s posebnimi plavajočimi elementi, učinkovita pa je tudi skorja, ki se oblikuje na gnojevkah z dovolj veliko vsebnostjo sušine in vlaknine.

Gnojenje z živinskimi gnojili
Pri gnojenju z gnojevko in gnojnico se moramo izogibati pršenju. Če je mogoče uporabljajmo opremo, ki omogoča nanašanje tekočih gnojil v pasovih ali pa celo vbrizganje gnojil v tla. Na njivah živinska gnojila čim prej zaorjimo. Izpuste amonijaka je mogoče precej zmanjšati tudi z izbiro primernega dne za gnojenje. Najprimernejši so mirni, hladni in vlažni dnevi. Če je mogoče gnojimo zvečer ali pred oz. ob rahlem deževanju. Veliki izpusti pri gnojenju z živinskimi gnojili so med drugim tudi posledica dejstva, da je uporaba strojev za pasovno porazdeljevanje ali zadelovanje gnojevke v tla zelo omejena. Pri gnojenju še vedno pretežno uporabljajo cisterne z razdelilno šobo in razpršilno ploščo, za katere so značilni veliki izpusti.

Kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila (KOPOP)

K zmanjšanju izpustov prispevajo tudi Kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila (KOPOP) in ukrep Ekološko kmetovanje Programa razvoja podeželja. Omenjena ukrepa vključujeta zahteve, ki prispevajo k učinkovitejši rabi dušika v kmetijstvu. Z letom 2015 so bile v sklopu KOPOP prvič uvedene tudi finančne spodbude za izvajanje gnojenja z majhnimi izpusti amonijaka v zrak. Ukrep zahteva porazdeljevanje gnojevke v pasovih ali pa vbrizgavanje v tla. Ministrstvo za okolje in prostor je v letu 2020 financiralo objavo Svetovalnega kodeksa dobrih kmetijskih praks za zmanjševanje izpustov amonijaka (Verbič, 2020).

O možnostih za zmanjšanje izpustov amonijaka lahko preberete tudi v Svetovalnem kodeksu dobre kmetijske prakse, načela krmljenja molznic za optimalno izkoriščanje beljakovin pa so predstavljena v Priročniku za vodenje prehrane krav molznic ob pomoči rezultatov mlečne kontrole. Ministrstvo za okolje in prostor je v letu 2020 financiralo objavo Svetovalnega kodeksa dobrih kmetijskih praks za zmanjševanje izpustov amonijaka (Verbič, 2020). V letu 2021 je bila v slovenski jezik prevedena Zgodba o amonijaku, ki je strip namenjen izobraževanju otrok o pozitivnih vidikih zmanjševanja izpustov amonijaka