Sepsa

Sepsa je stanje, ko patogeni organizmi premagajo imunske bariere gostitelja in vdrejo v krvni obtok. Najpogostejša mesta vdora so prebavni trakt, dihala, rodila (po porodu), popek (pri novorojencih) ter velike nezaceljene rane in opekline. Najbolj so občutljive mlade živali (posebno v prvem tednu po rojstvu) in porodnice, predispozicijski faktorji pa so še hipoksija (pomanjkanje kisika v posameznih tkivih), hipotermija (podhladitev), oslabelost imunskega sistema, stres in slaba prehrana.  Sepso največkrat povzročijo bakterije, med katerimi je na prvem mestu Escherichia coli, ki ji sledijo druge gramsko negativne bakterije, kot so Enterobacter, Aerobacter, Pseudomonas, Salmonella, Pasteurella in Klebsiella; gramsko negtivne, kot so Clostridium, Streptococcus, Stafylococcus, Enterococcus in Bacillus pa so manj pogoste. Bakterije povzročajo škodo bodisi neposredno s svojimi endo/eksotoksini in proteazami ter posredno, saj tudi vnetni mediatorji, ki jih v obrambo sprosti organizem poškodujejo tkiva. Poškodovane endotelne celice izločajo snovi, ki širijo žile, povečujejo njihovo prepustnost in pospešujejo vnetni odgovor. Bakterijski toksini sami pa še pripomorejpo do nastanka t.i. septičnega šoka. Zaradi širjenja ožilja namreč pade krvni tlak, frekvenca bitja srca in dihanja se zato povečata, vendar zaradi hitrega napredovanja infekta in intenzivnega imunskega odgovora težko kompenzirata pomanjkanje kisika. V tkivih zaradi slabe perfuzije pride do anaerobnega metabolizma padca pH (metabolne acidoze); v pljučih se zaradi hitrega dihanja poveča pritisk, kar še zmanjša prenos kisika v kri. Ledvice zaradi slabega pretoka krvi začno odpovedovati, posledična azotemija (povečana koncentracija sečnine v krvi) pa še bolj poškoduje ožilje. Iz poškodovanih endotelnih celic v žilah začno izhajati mediatorji strjevanja (koagulacije) krvi, nastane velika količina majhnih krvnih strdkov, istočasno pa se zaradi porabljenih elementov koagulacije pojavijo krvavitve. Klinični znaki sepse so prenehanje sesanja pri mladih živalih, neješčnost; sprva visoka, kasneje pa znižana telesna temperatura, povišana frekvenca srčnega utripa in dihanja, napredujoča mišična slabost, pikčaste krvavitve po vidnih sluznicah nazadnje pa koma in pogin.