Parkeljna gniloba

Gre za gnilobni razkroj roževine na peti in zadnji tertjini parkljevega podplata na eni ali večih okončinah. Zlasti pogosta je v vlažnih in zanemarjenih hlevih. Prizadeti so predvsem parklji zadnjih okončin, huje notranji kot zunanji. Gnitje roževine je posledica maceracije (zmehčanja) mikrobne (Fusobacterium necrophorum) in kemične narave (gnojnica) zlasti ob nezadostnem gibanju živali na prostem, grobih ter vlažnih tleh. Ogroženi so predvsem slabo negovani, krhki in ploščati parklji. Klinična znamenja variirajo glede na obseg in globino gnilobnega procesa v roževini. Pri površinskem razkrajanju zaznamo v njej le plitke razpoke in cunjaste raztrganine, pokrite z mazavo temno sivo tekočino gnilobnega vonja. Pri globokih nekrozah je šepanje izrazitejše zaradi odstopanja prizadete roževine, razgaljenja hudo občutljive podpaltne usnjice, poškodb na peti in podplatu, pa tudi zaradi močne deviacije prstne osi (parkelj se zasuče znotraj roževine). Živali pogosteje legajo, mlečnost izrazito pojema, pada pa tudi kakovost semena plemenjakov, ki poleg tega še neradi zaskakujejo. Večkrat opazimo tudi mišični drget in splošne motnje (neješčnost, hujšanje) Prej ko slej pride tudi do petne flegmone, medparkljeve nekroze, gnojnega pododermatitisa in celo do ascendentnega tendovaginitisa.

Kategorije Bolezni, Infekcije