Okužbe dihal (respiratorne infekcije)

Virus parainfluence-3 (PI-3), povzroča enzootsko pnevmonijo (pljučnico, ki se pojavlja znotraj reje) telet:  Virus  največkrat napada teleta mlečnih pasem, stara do 6 mesecev.  Klinični znako so kašelj, povišana temperatura, tekoč izcedek iz nosu in hropenje. Virusni infekciji lahko sledi naknadna bakterijska okužba pljuč in bronhijev.

Bovini herpesvirus (BHV-1) se pojavlja v večih podtipih in povzroča poleg obolenja dihal (infekciozni bovini rinotraheitis ali IBR) še okužbe spolovil (balanopostitis ali vnetje prepucija pri bikih in zunanjih spolovil pri kravah), očesnih veznic (konjunktivitis), možganov (encephalomyelitis), vimena (mastitis) in abortuse.
Pri okužbi dihal in spolovil traja inkubacijska doba 2 do 6 dni, sledi ji pojav kliničnih znakov, ki je odvisen od prisotnosti naknadne bakterijske okužbe. Pojavi se povečana temperatura, neješčnost, kašelj, intenzivno slinjenje, izcedek iz nosu (ki je sprva serozen, nato pa preide v sluzasto-gnojnega), konjunktivitis (vnetje očesnih veznic), solzenje, težko dihanje, vnetje nosnic, razvoj pustul (gnojnih mehurčkov) in  difteroidnih membran na sluznici nosnic, ki kasneje preide v kraste. Če ne pride do naknadnih okužb (bakterijska pljučnica ), se stanje izboljša po 4 do 5 dneh. Abortusi se lahko pojavijo do 100 dni po prenehanju kliničnih znakov, ne glede na to kako huda je bila bolezen. Večinoma se to zgodi v drugi polovici brejosti, redkeje pa pride do zgodnje embrionalne smrtnosti.
Pri okužbah zunanjih spolovil krav je prvi znak pogostejše uriniranje, dvigovanje repa in blag izcedek iz nožnice. Kasneje sluznica spolovil oteče in se pojavijo gnojni mehurčki, razjede in čiri. Ob prisotnosti bakterij lahko nastopi vnetje maternice (metritis) s prehodno neplodnostjo in gnojnim izcedkom, ki traja nekaj tednov. Pri samcih se pojavijo podobne poškodbe na prepuciju (balanopostitis).
Pri teletih so herpesvirusne infekcije lahko hujšega značaja, bolezen se razširi po celem telesu (generalizacija), pride do pojava povišana temperatura, izcedka iz oči in nosu, težav z dihanjem, ravnotežnimi motnjami in krči. Pogin nastopi v kratkem času po generalizaciji virusne okužbe.

Virusni povzročitelj je iz družine pestivirusov. Obstajata dva podtipa – citopatski in necitopatski, od katerih je drugi precej redek in se pojavlja kot nasledek mutacije citopatske oblike. Za okužbo je dovzetno govedo vseh starosti, najbolj pa med 6. in 24. mesecem. Rezervoar infekcije je okuženo govedo, necitopatska oblika se namreč prenaša transplacentarno na zarodek v prvih 4 mesecih embrionalnega razvoja, infekcija pa traja celo življenje. Obolevnost je velika, bolezen pa poteka ponavadi blago z dvigom temperature, inapetenco, zmanjšano ješčnostjo in drisko ter mine sama po sebi v 1 tednu.
Nekatere oblike necitopatskega virusa lahko povzročijo tudi hujše oblike bolezni z visoko temperaturo, razjedami v ustih, lezijami kože svitka in med parklji, hudo drisko, dehidracijo in slabokrvnostjo. Umrljivost je lahko od 20 %.
Kot je že omenjeno, so okužbe lahko tudi transplacentarne. Poškodbe na plodu so odvisne od časa okužbe. Če do nje pride pred 4. mesecem se pojavi zgodnja embrionalna smrt, resorpcija plodu ali pa persistentna okužba kasneje rojenega teleta. Okužbe med 4. in 6. mesecem imajo za posledico malformacije centralnega živčnega sistema in slepoto, po 6 mesecu pa prezgoden porod, mumufikacijo, mrtvorojenost in nevitalna teleta. Persistentno okužena teleta zaostajajo v rasti in ne živijo več kot 2 leti.
Mukozna bolezen se pojavi kadar persistentno okužena teleta preidejo v stik še s citopatsko obliko virusa. Posledice so visoka vročina, driska, levkopenija, inapetenca, erozivne lezije nosnic in ust ter smrt v nekaj dneh. Patološka preiskava pokaže erozivne razjede na gastrointestinalnem traktu ter nekrotične lezije bezgavk.

Drugi virusi, ki pri govedu sodelujejo pri okužbah dihal so: herpesvirus-4, adenovirus, rinovirus, rheovirus, enterovirus in koronavirus.
Tudi tukaj našteti imajo podobno vlogo kot že prej omenjeni virusi, v kombinaciji s stresnimi dejavniki okolja, služijo namreč kot iniciatorji (sprožilci, začetniki) pri bakterijskih okužbah dihal.

Bakterijsko  pljučnico največkrat povzroča Pasteurella haemolytica, pri infekciji pa so prisotne še druge  (Pasteurella multocida, Haemophillus somnus in Actinomyces pyogenes). P. haemolytica živi v zgornjih delih dihal (največ v slunici žrela) tudi pri zdravih živalih. Povzroča hudo vnetje pljuč, popljučnice, bronhijev in trombozo.

V primeru stresa ali virusne okužbe se zaradi zmanjšane odpornosti organizma in poškodbe sluznic hitro razmnoži in vdre v pljuča. Pojavi se pljučnica z visoko temperaturo, obilnim sluzno – gnojnim izcedkom, hropenjem in hitrim plitvim dihanjem. Bolezen lahko preide v kronično obliko.

Mikoplazme in klamidije (M. bovis, M. dispar, Ureoplasma spp., ) so pogosto izolirane iz dihal tako zdravih kot bolnih živali. Domnevno same lahko povzročijo le milejše infekcije, hujše pa samo v kombinaciji z virusi in bakterijami.