Ekcem

Idiopatični kožni izpuščaj (ekcem) je primarno, večinoma eksudativno vnetje, omejeno na površinsko (epidermalno) plast kože. Patogeneza ekcemov ni popolnoma pojasnjena, najverjetneje gre za kombinacijo delovanja notranjih in zunanjih dejavnikov, kot so alergije, intoksikacije, presnovne motnje in mehanični, kemični ter termični dražljaji. Ekcemi se pojavljajo največkrat pri mladem govedu pod vplivom splošnih prehranskih in rejskih kvarnih dejavnikov, pa tudi pri kroničnih organskih, kužnih in zajedalskih boleznih. Dovzetnost za ekceme povečuje pomanjkljiva (deficitarna) prehrana (pomanjkanje beljakovin, esencialnih aminokislin, vitaminov in mikroelementov). Med zunanje dejavnike, ki pripomorejo k nastanku ekcema pa štejejo nehigienske hlevske razmere (ekcemi na bicljih), trajno ali ponavljajoče draženje kože (izcedek iz ran, praskanje zaradi ektoparazitov, uporaba dražečih mazil). Glede na trajanje bolezenskega procesa delimo ekceme na akutne in kronične, po kliničnih spremembah pa na take, ki jih spremlja rdečina (E. erythematosum), tvorba vozličev (E. papulosum), mehurčkov (E. vesiculisum), mehurjev (E. bullosum), pustul (E. pustulosum), krast (E. crustosum), eksudata (E. madidans) in lusk (E. squamosum). Omenjene oblike ekcema lahko sledijo druga drugi ali pa nastopajo vzporedno.

Najpogostejše lokacije ekcemov so na repu, hrbtu, glavi, vratu ali na okončinah. Na prizadetih območjih pride do delne ali popolne izgube dlake in nastanka različnih bolezenskih sprememb (mehurčki, pustule, vozlički, luske, mazaste obloge, trde kraste). Koža na teh mestih postane neravna in neelastična. V svežih primerih so prisotna znamenja aktivnega vnetja s srbenjem. Pri kroničnih vnetjih se obseg prizadetega tkiva poveča, koža je pokrita s krastami, dlaka v celoti odpade. Ker si živali drgnejo ali oblizujejo prizadeti predel pride pogosto do sekundarnih infekcij. Ekcem večinoma traja nekaj tednov do mesecev. Pogosto pride do širjenja procesa in ponovitve bolezni. Vdor vnetja v globlje plasti kože in celo v podkožje spremlja bakterijska infekcija. Splošnih učinkov na organizem, razen nemira zaradi srbenja, ponavadi ni. Ozdravitev nastopi, ko odpade bolezensko spremenjena povrhnjica (epidermis). Po hujši poškodbi kožnih žlez ostane koža trajno spremenjena, navadno zadebeljena. Prognoza je odvisna od trajanja in obsega sprememb ter etiološkega dejavnika. Večkrat preide do samodejne ozdravitve, pri obsežnejših in kroničnih ekcemih pa je upanje na izboljšanje dvomljivo.