BVD

Virusni povzročitelj je iz družine pestivirusov. Obstajata dva podtipa – citopatski in necitopatski, od katerih je drugi precej redek in se pojavlja kot nasledek mutacije citopatske oblike. Za okužbo je dovzetno govedo vseh starosti, najbolj pa med 6. in 24. mesecem. Rezervoar infekcije je okuženo govedo, necitopatska oblika se namreč prenaša transplacentarno na zarodek v prvih 4 mesecih embrionalnega razvoja, infekcija pa traja celo življenje. Obolevnost je velika, bolezen pa poteka ponavadi blago z dvigom temperature, inapetenco, zmanjšano ješčnostjo in drisko ter mine sama po sebi v 1 tednu.
Nekatere oblike necitopatskega virusa lahko povzročijo tudi hujše oblike bolezni z visoko temperaturo, razjedami v ustih, lezijami kože svitka in med parklji, hudo drisko, dehidracijo in slabokrvnostjo. Umrljivost je lahko od 20 %.
Kot je že omenjeno, so okužbe lahko tudi transplacentarne. Poškodbe na plodu so odvisne od časa okužbe. Če do nje pride pred 4. mesecem se pojavi zgodnja embrionalna smrt, resorpcija plodu ali pa persistentna okužba kasneje rojenega teleta. Okužbe med 4. in 6. mesecem imajo za posledico malformacije centralnega živčnega sistema in slepoto, po 6 mesecu pa prezgoden porod, mumufikacijo, mrtvorojenost in nevitalna teleta. Persistentno okužena teleta zaostajajo v rasti in ne živijo več kot 2 leti.
Mukozna bolezen se pojavi kadar persistentno okužena teleta preidejo v stik še s citopatsko obliko virusa. Posledice so visoka vročina, driska, levkopenija, inapetenca, erozivne lezije nosnic in ust ter smrt v nekaj dneh. Patološka preiskava pokaže erozivne razjede na gastrointestinalnem traktu ter nekrotične lezije bezgavk.